16. januar 2016
Kot je bilo rečeno na Martinovo-Karmini pogostitvi, smo se večina članov SMS skupine odpravili na pohod ob žici, od Gaberja (pardon Gabrja) pa vse do vrha. Štartali smo na smučišču, vsi s polno opremo, brez gamaš in derez, saj ni bilo toliko snega, da bi le-to potrebovali. Vsi smo bili opremljeni tudi s pohodnimi palicami, edino Knedl je imel od palic s seboj le tisto, na katero natakne jabuk. Ampak je tudi tista prišla prav, Knedl pa do vrha ni omagal, saj mu je na pomoč priskočila Erika, katera mu je dobrovoljno posodila svoje čisto nove še nikoli rabljene pohodne palice.
Zagrizli smo v strmino in jo premagali s pomočjo energijskih napitkov in bonbonov, kateri so bili z nami vso pot. Pot je bila na začetku še meglena in oblačna, a smo kmalu zagledali sonce in pogled na oblačno morje v dolini. Še preden smo prišli do nebes, kjer smo se srečali s svetim Miklavžom, sta se nam pridružili še Erika in Jadranka, da se Karmen ni počutila ogroženo med samimi fanti. Nikoli ne veš, kaj se ji lahko zgodi med nagajivci. Za kratek čas smo se ustavili tudi pri Krvavem kamnu, ki nas je spomnil na več različnih legend o tem imenu ter na Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih, katera debata nas je popeljala v osnovno šolo, ko smo le-te prebirali za domače branje.
Miklavž nas je bogato nagradil z dobrotami, zato smo z vso močjo zagrizli v drugi del poti. Da smo imeli pot bolj laganini, kot poleti ob Jadranu, smo na čelo kolone poslali našo Jadranko, ki je delala tempo za večino. Trije “uporniki” pa so hitro pobegnili in kot za stavo bili na vrhu pred večino. Na vrhu se je prilegel čaj in kopica selfijev, katere lahko opazite v albumu spodaj.
Po naužitih žarkih zimskega sonca, smo še zadnjič pozvonili v kapeli svete Jere in se odpravili v dolino. No, ne še čisto dol, saj je bilo potrebno še obiskat našo Gospodično, kjer smo imeli naročeno kočerjo. Pot do tja nas je peljala po bljižnicah in gozdnih poteh, le dve iz naše skupine pa sta se odločili, da bosta pocestnici. A vse poti vodijo v Rim pravijo, le naša podgurska vodi do Gospodične, kjer smo se okrepčali z njeno vodo, katera nam je vsem dala mladost in moč.
V dolino smo se vrnili, ko je bila že trdna tema, zato se je le manjša skupinca spodtaknila na Cikavi in ustavila v Cubusu, večina pa jih je šla domov k otrokom, kateri so jih že pošteno pogrešali.
Ponovitve vredno!
7. junij 2016
Ne moreš kar na enkrat prenehat z vajami a ne! Potrebno se je dostojanstveno posloviti od njih. Pa čeprav le za čas dopustov in počitnic. Zato smo se člani SMS skupine od le-teh poslovili na časten način – s piknikom. Pekli smo hrenovke, čevape, obračali bučke in nabudale, na posebno željo Karmen, pa smo popekli tudi vratovino, saj je že v naprej napovedala, da tud če ni nič drugega, samo da je vratovina. Pa še to je želela brez kosti, pa je ni bilo. Glavno, da smo potešili njenim potrebam.
Plesalo in obrekovalo se je tako na muč, da nas je kar stresalo. In to ne samo enkrat. Izkupiček večera je bil zadovoljstvo otrok in seveda tudi odraslih.
Še vedno pa nam ni dalo miru ime. Že nekajkrat se je porodila ideja, da pa starejša mladinska skupina nekako le ni primerna za nas, a se je ta kratica SMS tako zasidrala, da sedaj iščemo novo ime v povezavi s kratico. Ker veterani pa tud nismo, čeprav je uraden naziv “mlajši veterani” in nam je ta predpona “mlajši” zelo všeč. Padel je tudi predlog Samo Mladi po Srcu, vendar nekaterim ni bil všeč, ker to namiguje na to, da dejansko smo pa že starii, a mladi po srcu.
Očitno bomo morali razpisati natečaj za novo ime. Ali pa bo padla kakšna ideja na bosna tour, kamor se 17. junija odpravljajo naši (nekateri) fantje.
Vodilna skupina FD Kres na Poljskem, 28. julij – 1. avgust 2016
Člani vodilne skupine Folklornega društva Kres smo v sredo, 27. 7. 2016, odpotovali na sever Evrope, točneje na sever Poljske, v majhno objezersko mestece Olecko. Dvaindvajset ur vožnje z avtobusom je bila za nas “mala malca”, saj nas je naš šofer Lojze in njegov vajenec Gašper, tako kot vedno, varno pripeljal na cilj. Namestitev v dijaškem domu je bila solidna, vendar to za nas ni bil nikoli problem, saj smo prilagodljivi. Pridobili smo si tudi skupne prostore za “meeting room”, kjer nam je dežurna kofetarca vsako jutro polepšala dan. Tudi naša vodička Anna nam je odstopila svoje prostore, da smo se pred vsakim nastopom dodobra pripravili. Vsakodnevne vaje so nam pomagale, da smo osvežili svoje znanje, saj nam je Branka dnevno spreminjala program večernega nastopa. Vsak dan smo imeli 40-minutni nastop.
Po osvežujočem pokoncertnem tušu smo se odpravili ob jezero, kjer smo ob ognju pekli klobase in plesali plese različnih držav, saj je bila vsaka država zadolžena za nekaj minut predstavitvenih plesov. Ob animaciji skupin iz posameznih držav (Srbija, Estonija, Slovenija, Poljska, Madžarska in Romunija) smo se učili njihovih navad in kulture, kar je dejansko namen takšnih izmenjav in festivalov.
Ponosno smo mahali s slovensko ter novomeško zastavo, saj smo videli, da je naša kultura popolnoma drugačna od ostalih in da smo ponosni na njo.
Seveda smo si vzeli tudi nekaj prostega časa in si privoščili tudi malce kopanja v bazenu, čofotanja v jacuzziju in čolnarjenja po jezeru.
Na poti nazaj smo se ustavili še v Čenstohovi (po poljsko Częstochowa), ki spada v Šlezijsko vojvodinstvo, kjer smo si ogledali samostan Jasna gora, katerega je ravno v istem času obiskal tudi sam papež Frančišek, s katerim se naše poti žal niso križale.
Slike so dosegljive v redni kroniki, filmček pa je tukaj brez cenzure 🙂
https://youtu.be/HSnqMjXvm48
Tamladi od vodilne na bowlingu, 30. december 2016
Nikakor nismo želeli sprejeti tega, da se bo leto 2016 končali, mi pa se ne bomo več videvali, družili. Potreba po druženju je bila velika, zato smo se na pobudo tamladega harmonikaša zbrali tazadn petek v letu 16 pr nanovo odprtemu Dolenjcu. Tam imajo poleg dobre hrane in prijetne postrežbe tudi bowling steze. Gregor je sklical vse od vodilne, ki nimajo še 30 let (no, naredili smo nekaj izjem in vključili zraven še našo mamo Branko, da bomo resnično zgledali kot kresovci) in kegli so padali kot za stavo.
Petek pa se ni končal pr Dolenjcu. Po podiranju keglov smo odšli še v zidanco na podiranje še česa drugega. Podirali smo steklenice eno za drugo in družno rajali dolgo v noč. Še dobro, da so pozimi dolge noči, sicer bi se že zdanilo, ko smo se odpravili domov.
