Jankotovih petdeset (29. decembra)
Našemu najbolj pridnemu smo tamburaši ta večer ob desetih po koncertu na trgu zaramplali za Abrahama kar v snegu na vrtu. Seveda nas niso pustili tam zmrzovati in že smo bili na gorkem. Hvala bogu, da so pri Gorenčevih že praznovali s prijatelji in glihkar načeli neznansko dober pršut, pa tudi druge hrane in cvička ni manjkalo. Kar težko smo se poslovili in jih pustili še naprej slaviti s prijatelji. Slikali sta dve, bomo videli, če bo kaj prida pildkov?
Devetič po Kolpi (od 11. do 13. julija)
Visoke vode se je ustrašilo kar četrt napovedane posadke tako, da se v soboto na dan veslanja v taboru v Spodnji Bilpi sploh prikazali niso. Nič zato, smo prišparali za en čoln, za pujska pa je bilo že prepozno, saj je odkrulil v večna lovišča dan prej. Petkovo “drugarsko veče” se je za nekatere končalo šele v rano sobotno jutro. Čeprav je Kolpa čez noč upadla za pol metra, jo je bilo še vedno dovolj, da smo tokrat lahko začeli v zgornjem delu najlepše reke na Slovenskem – pri Srobotniku pod sv. Ano. Naši gumijasti splavi (rafti) so kar sami od sebe drveli po reki in brez kakšne posebne sreče se niso ustavili na nobeni brzici niti na jezu, razen, če je kateri od krmarjev poskusil bolj svojo različico. Nekajkrat se je “posrečilo”. V Bilpo smo pripluli v približno v enakem času, kot če bi šli v vodo pri Fari. Tako smo prišli pravi čas, da smo se lahko v miru pripravili za pečenko. Kot ponavadi smo se v nedeljo popoldan ustavili v civilizaciji – pri Madroniču in pospravili vsak svojo forelco. Vreme nam je odlično služilo, le Kolpa je bila malo manj topla (11 stopinjc Celziusa, brrr! še za vino premalo).
