silvestrovanje 2017 premaknili v januar 2018, 6. januar 2018
V letu 2017 smo imeli v začetku leta letni koncert in po tem še silvestrovanje, kar se je pokazalo za odlično zadevo, saj so vse zabave in decembrske norije že končane in imamo čas za nove začetke. Veliko njih si da nove silvestrske zaobljube in manj pijejo, manj pojedo, zato lahko prišparamo tudi na hrani in jedači. No, pa šalo na stran, saj ni nihče bil tak, je pa res, da smo se imeli fajn. Zbrali smo se na Loki, prišli brez daril in brez domačih sladic
(edino Ana Beletova je slišala in upoštevala navodila), kjer je bila hrana odlična, prostor perfekten, družba taprava, program enkraten, le muska je prehitr končala, saj so ob 4h že pospravljali inštrumente, plesalci pa bi še plesali. Koneckoncev pa je bil tudi že čas, da se vse to skup konča. Saj smo šele na začetku leta. Priložnosti bo še ogromno, le da leto 18 ne mine tako hitro kot je prejšnje. Tudi program mladincev pri vodilni skupini je bil zelo izviren, saj so povzeli dogajanje skozi celotno leto. Čestitke!
No, ena zaobljuba pa je le padla. Šoki je obljubil, da bo naredil vozniški izpit, kar pomeni, da bo en mesec samo na čaju. Šoki, mi smo s tabo!
no images were found
osvajali smo Miklavža, osvojili Trdinov vrh in Gospodično, 20. januar 2018
Pa je že vse kazalo na to, da bo propadlo, saj je zmanjkovalo sobot v januarju, ampak smo jo našli. In Miha Bukovčev je takoj zagradil za priložnost in zorganiziral vse potrebno, da smo se že v 
zgodnjih jutranjih urah (ob 9h) dobili v Amigotu na taprvem kufet, ki nam je dal zagona. Vreme je blo tk tk … prejšnji dan snežilo v višini, dežilo v dolini. Zato se jih je za pohod od smučišča pa do vrha odločilo le pet. Zakonca Polko, Prešernova dva in sestra Karmen.
Kompletna femili Blažič z botrom Knedlom in mamo Jadranko pa so se podali na štart pri Gospodični. Prva vmesna postojanka je 
bila seveda pri Miklavžu, kjer smo se mu zahvalili za vsa darila, ki smo jih prejeli in se priporočili za nova, se okrepčali, počakali še vodžo puta g. Bukovca, ki je zaradi neodložljivih službenih obveznosti zamudil in prišel peš direkt k Miklavžu. Malca pod taktirko novega najemnika Tiborja, bivšega kelnarja od Mrharjev, nas je okrepčala le toliko, da smo zmogli vse do vrha Trdinovega vrha. Tokrat mimo lovske opazovalnice in po krajšnici in strmščici.
Na samem vrhu se nismo predolgo zadrževali, saj je prav prijetno hladno pihljalo, kar pa bi lahko obolelo naše premočene ledvičke, zato smo se po obveznem selfiju podali eni po riti, drugi z oporo palic proti Gospodični. Šlo je hitro, saj smo vedeli, da nas tam čaka polna kuhinja hrane, kar nam je bilo vizija tistega popoldneva. Pred kočo na Gospodični smo prispeli u piko točni, kar je 
presenetilo gospodarja Sašota. Je pričakoval, da bomo zamudili. Zato so dekleta in žene posušile obleke ob krušni peči, možakarji pa smo se spravili k pisanju evalvacijskega poročila, katerega smo spisali ob šanku. Precej je bilo raznobarvnih zadev za preizkusiti, katere so nas delale le še pametnejše. Skupaj smo pričakali še ostale pohodnike, ki so se podali peš le do Gospodične. Tako so si zakonca Nograšek, zakonca Kukman in madam Bukovčeva tudi prislužili kočerjo. Seveda pa sta se nam pri poslednjem dejanju pridružila še Matej Kulovčev in mož Gorazd od sestre Karmen, ki se je žrtvoval za nas in kljub bolniški prišel v našo družbo.
Zaključili smo precej mirno in neklasično za nas. Hitro. Nekateri so se spustili tudi v dolino z lučkami in peš ter sporočili, da kogar ni bilo zraven, je manjkal. Tudi po uspešnem spustu (ja, nihče se ni poškodoval in nihče si ni izpahnil rame), smo se odpravili domov in ne na pridobivanje novih prijateljev v Kubus. Očitno imamo že dovolj prijateljev ali pa nas je sam pohod tako zmatral, da smo videli le še posteljo. Zaključek je pa vsekakor enoten – prihodnje leto ponovimo.
no images were found
Občni zbor in Brankinih 70, 10. marec 2018
Občni zbor smo letos združili s praznovanjem naše mame Branke, ki je v februarju 2018 dopolnila dvakrat 35. Na občnem zboru je potekalo vse po planu, “zataknilo” se je le pri točki razno, kjer smo pričeli s presenečenji za našo slavljenko. Najprej smo jo presenetili s filmom o njenem prispevku Kresu, nato pa z darilom – njenim portretom izpod čopiča priznanega umetnika, slikarja, portretista Sama Kralja. Sledila so še ostala presenečenja, katerim ni bilo konca do poznih nočnih ur. Tudi nas je presenetilo dejstvo, da s(m)o kresovci pričeli konzumirati več belega vina kot rdečega, saj je kmalu po polnoči postalo belo vino dragoceno in ga je bilo več pod mizami, kot na mizah. Vsak ga je “skrival” le za svoje omizje. A kljub temu žejni nismo bili.
no images were found
Tamburaši so vsaj enkrat stopili v vlogo plesalcev in zaplesali: Lepa Anka kolo vodi in sicer bolj na humoristični način. Važno je, da smo našo slavljenko razveselili, okronali, da bo kot missica 70ih let, lepša stopila v drugo desetletje.
Pa srečno!
Hančič jih ima 70, 14. april 2018
Pisalo se je leto 1948, ko je na svet pripel naš slavljenec Lojze Hančič. Mama je že takrat ugotovila, da bo pel in igral, saj to je kazal od samega rojstva, kakor še danes.
Njegovo prestopnico – 70 let, smo tamburaši, kot tudi veterani zaznamovali s svojo prisotnostjo na Drganjih Selah.
Neumorne, po srcu mlade, tamburašice – prave manžoretke, ob spremljavi bobnov (saj je bil nekdaj naš slavljenec bobnar) in pleh muzike (godbe) smo prikorakale in priredile pravi manžoretski nastop. Naše palice smo vrtele gor, dol, med nogami, letele so po zraku, a vedno pristale v pravih rokah. Zapeli smo mu njegovo pesem in mu izročili KAHON, da bo obujal spomine ob igranju. Ura v obliki bobna, z znakom FD Kres, pa ga bo opominjala, da bo še vedno redno in ob pravem času, na pravem mestu – na vajah in na nastopih.
Tudi veterani niso bili nič slabši. Pripravili so mu presenečenje, ki mu je Metoda z vso ljubeznijo predala in v imenu veteranov, ki so bili prisotni in zaželela še na mnoga, poskočna leta.
Slavje se je nadaljevalo pred njegovo domačijo, na čistem zraku, ob sveže pokošeni travi, dobro pripravljeni pojedini in žlahtni kapljici. Žurirali smo celo popoldne in nadaljevali v noč ter se imeli lepo.
no images were found
Lojzetova fešta, 2. junij 2018
Drganja sela, Lojze Hančič, drugič 70 let in 40 let sina
Lojze je ob pomoči tamburašev in vrlih mažoretk, še enkrat, za sorodnike in sosede potrdil svojih 70 let. Slavje je obeležil tudi njegov sin, ki je zaokrožil 40 let.
Ni manjkalo dobrot, kot se spodobi za dva okrogla praznovanja. Domači so ga s filmom, diapozitivi popeljali od mladih do današnjih dni. Za nadaljnje vzdušje pa je poskrbel naš Milan s svojimi fanti. Tako se je pelo in plesalo še dolgo v noč.
Milanovih 70, 12. september 2018
Tudi našega Milana se da presenetiti. V večernih urah, na dan R.D. (12.09.2018) – 70 let, smo prikorakali do njegovega doma, mu zaigrali in izročili darilo, ki ga je potreboval za njegovo fešto, ki se je nadaljevala 22.09.2018 na njegovem vikendu na Cerovcih.
Tamburašice, oblečene v mladeniška oblačila, z venčki rožic na glavi in našimi vrlimi muzikanti, odpeli in odplesali: Jaz sem muzikant po celem svetu znan….in njegovo priljubljeno pesem: Spet vandram s kitaro po svetu…..prirejena prav za našega Milana. Bilo nam je toplo pri srcu, ko smo s prijetno družbo: ans. OBJEM, pevko IRENO TRATNIK, s prijatelji in sorodniki nazdravljali slavljencu za njegov
jubilej – 70 let, ob pesjansko mrzlem vremenu. Dodali smo malo več (…….) za pretok krvi po telesu in smo se dodobra ogreli. Tako smo našemu KITARISTU MILANU pomagali prestopiti prag 70.tih.
PA SREČNO IN ZDRAVO NAPREJ!
no images were found
ESEMESOVO martinovanje, 17. november 2018
Esemesovci smo si skorajda že tradicionalno zadali, da bomo skupaj martinovali. Martina med nami ni, a vseeno ga slavimo vsi. Karmen se potrudi z domačimi mlinci, Matej prispeva prostor in kulinarično znanje, vsi ostali pa prostovoljne prispevke (letos v višini 5 €) in svoje želodce in prosti čas. Da pa ne bomo samo pili in jedli, smo že v popoldanskem času poskrbeli, da smo se dodobra razmigali in smo štartali od Brančita ter se peš podali mimo Ljubna in Boričevga, Zaloga in Straže, vse do Matejeve zidanice peš. Pohodnikov nas je bilo več kot polovica, vključno z najmlajšimi Blažiči. Knedl in Gregor sta poskrbela, da smo na mostu v Vavti vasi imeli malico, da popotniki niso omagali, zvečer pa nas je pričakala račka z mlinci in rdečim zeljem ter meso izpod peke od kuharskih mojstrov (Matej & Kuki ter kuharski vajenec Buki).
Skupaj smo bili poooozno v noč. Hmmmm, no, letos smo bili kar pridni. Smo bili ob desetih že doma. Zvečer. Ponavadi smo hodili ob desetih zjutraj. Pa ne vem ali so to leta ali le skrb za družino 🙂
