Ma
rjanu v slovo.
V sredo nas je Kresovce pretresla vest, da si se za vedno poslovil od nas. Ko si nam pred štirinajstimi dnevi razlagal o gradivu, ki si ga zbral za svojo novo knjigo, nismo niti slutili, da se vidimo zadnjič. Bolezenske tegobe so že pred nekaj leti načele tvoje telo, toda tvoj um je ostal mladeniško bister. Vso svojo energijo si usmeril v raziskovanje zgodovine Slovencev in ljubljenega Novega mesta.
S Kresom si bil povezan že več kot 46 let, saj ga je ustanovila tvoja »mala«, kot si ljubkovalno klical svojo življenjsko sopotnico Branko. Bil si naš spremljevalec na gostovanjih v tujini, kjer si nam pomagal s svojim poliglotskim znanjem. S svojo kamero si dokumentiral naše zgode in nezgode, iz posnetega gradiva pa montiral dokumentarne filme. Poskrbel si, da so si jih ogledali tudi gledalci Vašega kanala. Prav ti dokumentarci so pritegnili prenekaterega dolenjca, da je postal Kresovec. Po odhodu v pokoj, pa si s svojo violino postal član naših godcev. Starostna razlika ni bila ovira za iskreno prijateljstvo med nami.
Na potovanjih smo z odprtimi usti poslušali prigode in anekdote iz tvojega pestrega življenja. Ob večernih druženjih si vzel v roke kitaro in skupaj smo prepevali stare, že skoraj pozabljene, ljudske in taborniške pesmi iz tvojega bogatega repertoarja. Nič koliko krat sva skupaj zapela »Prjatu jst uprašam tjabe«, pa »Ena kugla prletejla«. Besedila hudomušnih »Kud spa hodu mrha pjana« in »Sinoči sem zadavil svojo teto« pa so veselo prepevali tudi naši najstniški člani.
Marjan, spokojno počivaj pod križem iz dvorske livarne. Za vedno pa boš živel v naših kresovskih srcih.
Tvoji kresovci.
