Kresovi veterani in tamburaši smo, kot po navadi, odrajžali na dolgo pot do črnomorskih obal v sredo, 10. avgusta 2016, pozno popoldan. Mimogrede smo si v Sofiji, glavnem mestu Bolgarije, hoteli ogledati največjo tamkajšnjo zanimivost, katedralo Aleksandra Nevskega z zlatimi kupolami, pa je šoferjema zmanjkalo časa, da bi nas po strogih vozniških predpisih še lahko pravi čas pripeljala na festival v Balčiku. Nastanili so nas v hostlu v 
Albeni, kjer smo lahko vsako noč po mili volji žurali. Trije harmonikarji, baritonist, kitarist in basist so se izmenjavali tako, da se petje in rajanje ni nikoli končalo pred zoro. Divji turški bojevniki iz pritličja, folklorniki s ščiti in handžarji, so redno prihajali k nam na zabavo, saj jim Erdogan doma najbrž ne pusti takega norenja. Gostovali pa so ob odhodih na nastope tudi pri nas v avtobusu, ker niso imeli svojega. Na izletu v Varno, tretje največje bolgarsko mesto in njihovo najpomembnejše črnomorsko pristanišče smo končno le obiskali drugo največjo bolgarsko ortodoksno katedralo, posvečeno Materi Božji. V Balčiku smo se sprehodili skozi izjemen botanični vrt, v katerem gojijo tudi kakšnih 50.000 (z besedo petdeset tisoč!) kaktusov. Nekateri pa smo se potrudili celo v Дворец Quiet Nest (Tihoto gnezdo) romunske kraljice Marije na črnomorski obali. – Na jubilejnem festivalu Nestiya 2016 so nastopale skupine in posamezniki v klasičnih in sodobnih plesih, v folklornih in koreografiranih postavitvah, v godčevskih in pevskih ljudskih in umetnih priredbah, v vseh glasbenih in pevskih zvrsteh od jazza do religije, in končno še v gedaliških in show izvedbah. Pravi babilon umetnosti! Prislužili smo si razen glavne diplome, uokvirjene pod šipo, še Grand Prix »Biseri Črnega morja« Albena 2016, šefica Branka pa je domov prinesla kar dve: eno za vodenje Kresa in eno za njeno 1-BO MЯCTO v bolgarskem ljudskem plesu!. Nastopi na prostem so vedno trajali čez polnoč, pa nismo nikoli zdržali čisto do konca, saj je iz morja navadno zavela hladna rusko-ukrajinska sapica (najbrž iz Sibirije?), še bolj pa se nam je mudilo na naš žur. Domov sta nas Lojze in Jože pripeljala v torek 16. avgusta, zarana.
Zapisal: Marjan Moškon Fotografije: Janko Gorenc in Marjan Moškon
