kronika 2010

Pri starejših (19. januarja)
Veterani in tamburaši smo v torek popoldne v prenovljenem preddverju Doma starejših občanov razveselili stanovalce in njihove skrbnike z dolenjskimi plesi in priljubljenimi domačimi napevi. Zbrano občinstvo je zlasti tamburašicam navdušeno pomagalo pri petju, kar nas je spodbudilo, da smo dali še bis in obljubili še kakšno srečanje letos. Slikala je Mateja Zelič.


Gričice (6. februarja)
Če ni snega, je narobe, če padajo snežinke, je pa spet tako narobe, da se Kresovci ne upajo na plano. Piši kući, propala stvar. Hvala bogu, da so Mateju, navzlic slabemu vremenu vsaj klobase uspele!


Zbor (21. februarja)
Na občnem zboru se je v nedeljo zbrala skoraj polovica polnoletnih članov Folklornega društva Kres, ki so z dvigom rok enoglasno potrdili vse predloge odgovornih, zato si jih lahko ogledate v galeriji. Seveda so najprej poslušali njihova poročila o uspehih v minulem letu, kakšne kritike na slišano ni bilo slišati, zato tudi kadrovskih sprememb ni bilo. Vodje skupin so dobile lepe folklorne knjige, da ne bi kaj pozabile. Konec dober, vse dobro, saj je šefica Branka poskrbela za malico ob priliki svojega manjšega jubileja. Kres pa gre korajžno, kot se spodobi, v svetlo bodočnost.


Na Gregorjevem sejmu (19. marca)
Gregor se je letos zaradi hude zime malce zamudil, pa ga je novomeška Kmetijska zadruga s kmetijskim sejmom na Grabnu počastila šele na Jožefovo. Nič hudega pravzaprav, saj smo se lahko zraven še kušvali z Jožicami in nazdravljali z Jožefi. Tamburaši smo veselo tamburali lepe slovenske pesmice skoraj uro in pol, občinstvo pa si je s stopali dajalo takt in nas marljivo podpiralo z brundanjem vsem znanih napevov. Slikal je Tugo Plut, galerija pa cveti.


Za tajnice (26. marca)
Od vseh vesoljnih tajnic so najbolj brhke iz belokranjskih in dolenjskih firm začele v petek pod večer proslavljati desetletnico svojega cehovskega društva na zboru v Šport hotelu na Otočcu. Nič manj brhke naše burašice in njih moški biserni dodatek smo najprej, medtem ko so prihajale, tamburali na muč, potem pa še za uvod v skupščino, kjer je Pastirče mlado najbolj romantične ganilo do solz.


Območno srečanje (10. aprila)
Odrasle folklorne skupine so v soboto zaplesale in zapele na reviji v brežiški kino dvorani: tri Kresove, dve artiški ter ena iz Pišec in ena s Preloke. Našo mladinsko je v starih dolenjskih nošah postavila na oder ta mlada šefica Erika pod geslomNe bodeš me zapeljal, oj ti presneti falot!, Brankini veterani so pripeli na oder kotTrikraljevski koledniki, in ko jih je gospodinja povabila v hišo, so še korajžno zaplesali, vodilna in godci pa so se kot Rudolfovi meščani pod Brankino taktirko odrezali z Dolenjskimi plesi tako suvereno, da jih je selektor Brane Šmid posebej pohvalil. Srečanje je vzorno pripravila brežiška območna izpostava JSKD. Slikali so Erika, Primož, Bojan in Marjan.


Cvičkarija – prva (14. aprila)
V prijetno hladnem aprilskem popoldnevu smo v sredo na Pogačarjevem trgu v Ljubljani zarajali, zagodli in zatamburali za študentski cvičkov praznik tako milo, da nas je iz bližnje stolnice prišel pozdravit ljubljanski prošt Jožef Lap, potem pa iz rotovža še ljubljanski župan Zoran Jankovič. Vmes je ostro zašopal vinski bend Soddiha in meščani so s študenti združili prijetno s koristnim ob stojnicah dolenjskih vinogradnikov, kjer so zalivali domače suhomesnate dobrote z vseh vrst cvički, za biserni dodatek pa cedili sline ob brhkih trebanjskih mažoretkah. Takt jim je dajala slovita šentjernejska plehmuzka. Žur se je v mraku in ob nenadni plohi preselil v Križanke, kjer ob rokovski muziki in Adiju Smolarju prav tako ni manjkalo cvička. Za galerijo so prtiskal Primož M., Joži L. in Marjan.


Comenius (15. aprila)
V mednarodnem dijaškem projektu, ki se je dve leti odvijal na novomeški Ekonomski srednji šoli, smo ob humorni predstavi, ki so jo pripravili udeleženci iz Turčije, Poljske, Romunije, Italije, Slovaške in seveda domačini, pomagali tudi kresovci: Erika s svojimi mladinci in tamburaši smo v četrtek dopoldne vadili v folklorni delavnici na šoli, popoldne pa v dvorani št. 5 v planetu Tuš pokazali, kaj smo se v tričetrt ure naučili. Ker je šlo bolj za veselo druženje kot za olimpijske kolajne, so bili zadovoljni tako nastopajoči kot občinstvo. Foto Erika.


Teče mi, teče, vodica (16. aprila)
V kulturni dvorani v Šmarjeti smo v petek pomagali pozdraviti pomlad z našo znano veteransko vižo Vsi za mano kameradi … Pester kulturni spored sta skupaj spravili Osnova šola Šmarjeta in Občina Šmarješke Toplice, nastopajočim pa je dajala korajžo polna dvorana, kar jim je bilo seveda v največje zadovojstvo. Na odru se je razen nas zvrstilo kar šest domačih pevskih zborov, dva skeča, dve recitaciji, Trebeški drotarji, harmonikarji in celo eko modna revija! Fotkal je Tonček veteranski.


Grmsko srečanje (19. aprila)
Na osnovni šoli Grm povabijo v vsakem šolskem letu kakšno znano osebnost, najraje svoje nekdanje učence, na prijeten klepet pred polno dvorano – nekdanjih učencev, učiteljev, staršev in drugih prijateljev šole. Tokrat je bila gostja nekdanja učenka, direktorica Narodne galerije v Ljubljani, doktorica umetnostne zgodovine Barbara Jaki. Z njo se je pogovarjal učitelj likovnega pouka Brane Šuster, večer je popestril novi pevski zbor grmskih učteljic in učiteljev pod vodstvom Sonje Čibej, pomagali pa smo Kresovi tamburaši – najprej pri venčku belokranjskih, potem pri znani O, when the Saints, in za konec še samostojno z Moj očka in Otroci Pireja. Seveda si nismo mogli kaj, da ne bi kar se da lepo prepevali tudi po predstavi v šolski jedilnici, kjer je občinstvo in nastopajoče čakal prigrizek. Slikal nas je Dušan Plut.


SloFolk 2010 (od 23. do 28. aprila)
Za nami je končno tudi šesti mednarodni festival petih dolenjsko-posavskih folklornih skupin, ki se je tokrat dogajal v Artičah, Šmartnem pri Litiji, Šentvidu pri Stični, Novem mestu in pripadajočih okoliških krajih. Razen gostiteljskih so zafrfotala krila prikupnih gostov: Škotov iz Edinburga, Dalmatink iz Dugog Polja pri Splitu in Litvank iz Šiauliaija, medtem ko so Litvanci, Škotinje in Dalmatinci prav milo prepevali. Vsa čast pa gre našim vrlim vodičkam in vodičem, ki so dali vse od sebe, da bi se gostje pri nas kar najbolj dobro počutili . Za spletno stran so slikali Rok Kopina, Primož in Marjan.


Cvičkarija – druga (6. maja)
Praznik dolenjskega posebneža v domačem gnezdu smo začinili s kar tremi nastopi: najprej tamburaši na odprtju Sejma cvička v športni dvorani Marof, potem mladinci v Narodnem domu na odprtju slikarske razstave mladih Hramčki in zidanice, na koncu pa tamburaši in ta mladi ob pokušini izbranih vin (opa! in sokov) v obnovljenem atriju Gostišča na trgu, ki ga bodo odprli predvidoma konec maja. Seveda pa ni manjkalo naših vrlih članic in članov od mladih do malce starejših na vseh nekontroliranih rajanjih v naslednjih dneh na Glavnem trgu. Foto: Majda Luzar, Joži Luzar & Co.


Pod šotorom (15. maja)
Čeprav je Zofka scala na vso muč, nas je Milan zvabil v Rajnovšče pod Gregorjev šotor, kjer se je vršila abrahamiada pri njegovem prijatelju Jožetu. Na ražnju sta se vrtela jagnje in pujsek, pa smo se tamburašice, tamburaši in pevki hitro vživeli v spored. Matej je bil s svojim Šmentom že tam, tako da pesmi in muzike sploh ni bilo konca. Slikal je Matej Junkar, hvala za poslane fotke!


Tudi ti lahko pomagaš (17. maja)
Delegacija tamburašev je v KC Janeza Trdine tudi res pomagala grmski osnovni šoli na dobrodelni prireditvi za pomoč revnim učencem, na kateri so se zvrstili vrhunski mladi glasbeniki in plesalci, dva odlična benda, folklorni naraščaj, ki ga vodi mlajša veteranka, učiteljica Lea Burger, in na koncu združeni pevski zbori OŠ Grm pod vodstvom Sonje Čibej – najprej ob tamburaški spremljavi, potem pa še s podporo združenih ansamblnov. Oglušujoč aplavz so približno iste zasedbe doživele že dopoldan na dveh nastopih za učence vseh razredov. Foto: Lavra Fabjan


Ala volem kolo da igram (od 26. do 30. maja)
Kresova starejša otroška skupina (po domače Majdina) se je v sredo dopoldne na povabilo KUD Kosta Abrašević iz Bačke Palanke odpravila na kar dolgo pot v Vojvodino. Tam so nas proti večeru v prijaznem mestu samo streljaj čez Donavo pričakali gostoljubni domačini, ki so za pet dni prevzeli naše nadebudneže na hrano in prenočišče. Naslednji dan zarana so sledili ogledi Titovega lovišča v Karađorđevu, samostana in stare cerkve v Bodžanih ter mogočne srednjeveške trdnjave v Baču, kjer smo zvečer tudi nastopili. V petek smo se odpeljali na ogled Novega Sada in Petrovaradinskih utrdb, zvečer pa zaplesali in zapeli na odru ob glavni mestni ulici. Sobotno predstavo v športni dvorani v Tovariševu, s katero se je zaključil mednarodni folklorni festival mladih Ala volem kolo da igram, si je ogledalo skoraj tisoč ljudi, posneli pa so jo tudi za vojvodinsko televizijo. Kot bi trenil je vse skupaj minilo in v nedeljo zvečer smo bili že spet doma. Največ je fotkal kar naš šofer Jože.


Donja Dubrava (18. junija)
Veterani smo na povabilo KUD Seljačka sloga nastopili na XVI. Smotri međimurskog folklora v Ivekovi domači vasi, še prej pa na njegovem vrtu, kjer smo bili za dobrodošlico deležni I. izborne domače pogostitve. Zaplesali, zagodli in zapeli smo z domačo skupino ter kulturnimi društvi iz Goričana, Podturena in Kotoribe, po večerji pa se je ob zvokih plehmuzke i naših mzgontarjev razvila neusmiljena zabava, ki je trajala malo bolj dolgo v noč. Branka&Marjan photo.


Kresna noč (19. junija)
Območna izpostava JSKD iz Trebnjega je v Mokronogu s sodelovanjem domačega Turističnega društva pripravila Regijsko srečanje odraslih folklornih skupin v okviru 21. Dolenjske kresne noči. Kot se za tradicijo spodobi, se je tudi tokrat natanko pred začetkom ceremonije ulilo kot iz škafa – kako pa naj bi sicer imeli mokre noge, če ne bi bilo vode do gležnjev tudi v velikem šotoru za občinstvo? Veterani smo dali na oder Brankino Trikraljevsko kolednico, vodilna pa je odplesala Ajnzarje-Cvajarje po dolenjsko in seveda po šefičino. Za bolj učinkovit konec so crknile odrske luči, ozvočenje je itak ves čas šepalo. No, ko je predstava izdihnila, je pa še dež odnehal … Slikala sta Primož in Toni.


Srednjeveški dnevi (22. junija)
Anini najmlajši Kresovčki so nastopili ob zaključku šolskega leta in Srednjeveških dnevov v domu Antona Skale v Mariboru. Odplesali so Abrahama (splet dolenjskih plesov), Drvarje in Zvon kliče, nastop in vožnja pa sta jih tako utrudili, da so komaj po treh tednih prišli k sebi, kot sporoča njihova šefica. Otrok res ne bi smeli tako matrat! So pa ugotovili, da so tapravi oklepljeni vitezi kar prijazni, in pri vedeževalki izvedeli vse, kar jih čaka med počitnicami.


Banja Slatina (26. junija)
Mladnici smo pričeli našo kariero potovanj z nastopom na Vseslovenski veselici v Banja Luki, kjer so nas takoj ob prihodu pričakali s čevapčiči. Vreme nam res ni bilo preveč naklonjeno, saj so nalivi ovirali nastop, naše noše pa so bile skoraj popolnoma premočene. Nekaj manjših težav smo imeli tudi z odrom in ozvočenjem. Oder je bil zelo majhen in na tleh je bila »nevarna« preproga. Zaradi dežja se našega petja in glasbe skoraj ni slišalo, vendar smo nastop vseeno dobro izpeljali. Po kosilu naj bi sledila še dva nastopa (belokranjski in štajerski), ki so ju zaradi slabega vremena odpovedali. Ostalo pa je druženje z ansambloma Trio Adijo in Gorjanski odmev ter plesom, dežjem in blatom pred odrom. Našo blatno dogodivščino smo poimenovali kar »Rock Banja Luka«. Ker pa smo Kresovci, ki ne morejo brez harmonike, se je še na avtobusu odvijala prava veselica do jutranjih ur — do doma. Foto Erika.


Vila Otočec (30. junija)
Za poslovneže iz Velike Britanije sta Adria Mobil in Kompas priredila večerjo v restavraciji na hribčku nad Šempetrom. Predstavili smo jim dolenjske in štajerske običaje, tamburaši pa smo odbrenkali skoraj vse kar znamo. Ko smo potem za svoje veselje pili in nažigali na terasi, ni dolgo minilo, da so se domala vsi preselili k nam na zrak, in zapeli smo še tiste (angleške), ki jih ne znamo! Odleglo nam je šele, ko smo videli, da jih tudi oni ne znajo. Pa je bilo prav zaradi tega toliko bolj zabavno. Slikarji: Branka, Primož, Marjan.


Bitburg (od 9. do 13. julija)
Po enajstih urah dremanja in frišanja s pristno domačo kapljico smo se v petek zarana z Zvonetovim avtobusom vred znašli takorekoč sredi prestolnice evropske birokracije – znamenitega Strasbourga. Mogočna katedrala in izlet z vodnim avtobusom po rokavih reke Ill okrog mesta sta bila poleg hladnega piva glavna predmeta našega zanimanja. Še preden je sonce zašlo, pa smo tudi zares pridrveli v mesto piva, kjer se vse začne in konča s stavkom Bitte ein Bit (Bit = Bitburger pir). In tega smo se, tako nam Bog pomagaj, tudi neusmiljeno držali! Papali smo v gostoljubnem Domu mladih sredi mesta, spali pa (pardon, zverinsko bedeli!) v Hotelu mladih na periferiji, kjer smo imeli mir pred morebitnimi motilci. No, tudi peli, plesali in godli smo – na prostem, v šotorih, v cerkvi in kar tako, saj smo se končno šli en velik CIOFFov Europäischen Folklore-Festival Bitburg 2010 v družbi s sedeimndvajsetimi folklornimi skupinami in orkestri. Pokazali smo, kaj zmorejo Dolenjci in kaj Štajerci na odru, pa tudi kaj v topli vodi na bazenu. Sicer pa je na ogled tudi nekaj Primoževih, Brankinih in Marjanovih sličic.


Šoštanj (26. avgusta)
Delegacija Kresovih tamburašev, ki že kar nekaj časa tvorno sodeluje z učiteljskim pevskim zborom Osnovne šole Grm, se je pridružila tudi njihovi prijateljsko-strokovni ekskurziji na Štajersko k vrstnicam in vrstnikom v skoraj novi (obnovljeni in krepko razširjeni) šoštanjski učilni zidani. Kot se spodobi se je najprej zgodil kulturni del obiska z nastopoma obeh pevskih zborov. Mi smo jim pod zamahi maestre Sonje Čibej zažgoleli in zabrenkali tridelni venček belokranjskih in, naj vedo, da znamo tudi po angleško, še amerikansko Oh, when the saints. Šoštanjke + dva učiteljna (več jih nimajo) pa so navdušili z dvema štikeljcoma + Oh, kako sva si različna!V strokovnem delu je šla tamburaška delegacija v bližnji vinotoč, izdatno kosilo pa nas je potem spet zedinilo. Slikalo se je s šolsko mašino.


Po Guči (27. avgusta)
GuchaNa prečensko letališče smo Kresovci, vsi nabrušeni, pridrveli še pred trubači, ki so otvoritveni šov skoraj zamudili. Mi pa smo se zastonj našemili v noše, saj so prireditelji pozabili, da je za ples treba na odru pustiti razen mikrofonov tudi nekaj površinskih metrov praznega prostora. Kot je lepa srbska navada, so nas pogostili s pijačo, za trud pa nagradili z vstopnicami, ki so jih sicer ponujali po 15 evrov za kos + 3 € za parkiranje! Svirali so na vse mile viže, resda dobro in lepo, vendar kaj več kot nekaj desetin Dolenjcev od vesoljno pričakovanih polnih avtobusov Slovencev, se na širni livadi za letališko lopo ni zgostilo. Kaže, da Guča bolj pali v Guči, kot v Podgurju.


Novo mesto se predstavi (28. avgusta)
V deževnem sobotnem popoldnevu smo z avtobusom zabredli proti sončni Primorski. Tam je šele padalo! Še dobro, da je Taverna pod streho, da je tudi taprava taverna z refoškom pri roki, da je Košak rezal špeh in salamo, pa tudi Cvelbarjevega kralja cvička se nismo branili. Na stojnicah so ponujali lončarske, medarske in izdelke iz šibja, novomeški TIC pa predstavitvene tiskovine. Ker je pevski zbor Pomlad zatajil (najbrž jim ta letni čas ne ustreza), smo se v sporedu zvrstili kresovci, Dober dan teater z narečnim skečem v treh delih, ljudski pevci Vaški zvon in telovadci Plesnega društva. Tamburaška skupina Klasje je učinkovito zaključila pravo dolenjsko veselico z venčkom dalmatinskih, kot nalašč za v Savudrijsko valo. Kalamare za večerjo pa smo potem spet rahlo zalivali z refoškom. Fotke so delali Branka, Primož, Marjan.


Straška jesen (4. septembra)
V gasilskem domu v Straži smo v prvih jesenskih bakanalijah že kar nekaj let zapovrstjo najbolj zvesti zabavljači. Edino dež je še bolj trmast. Za Kres po Matejevi zaslugi, le za dež se še ne ve čisto natančno po čigavi – vsega pa tudi ne more biti župan kriv? Ker so Metličani in Hrvatje zatajili, so plesali in godli straški folklorniki (tudi po Matejevi krivdi) in vrli gostje iz Zagradca, za povrh pa še mi. Celo dež smo pregnali! Naši so pokazali kaj znajo najprej dvakrat v dolenjskih gvantih, tretjič pa, naj Stražani vidijo, da smo ‘zmesta, s štajersko v meščanski opravi. Muzka je bla pa skuz glih. Pol smo pa jel, pa pil in plesal po kingstovsko, kar tud nč na škod. Slikala je Branka.


Gostilna na gradu (7. septembra)
V torek zvečer smo se šli žive kulise na grajskem dvorišču v beli prestolnici naše države. Odpirali so namreč gostilno, ki naj bi ponujala domačo hrano in pijačo iz vesoljne domovine. Zamisel smo podprli in popestrili folklorniki v belokranjskih (jasno, da naše brhke punce in pobje) in v ljubljanskih nošah (tudi brhke maroltovke) tako, da smo se strumno sprehajali med množico, ki jo je bolj in manj vztrajno pestril zgodnjejesenski dež. Ker nas je v takem vremenu skrbelo, da se ne bi zaradi slabšega obiska in obilne ponudbe delala škoda, smo se mimogrede nesebično žrtvovali in pridno pomagali prazniti kotle, ponve, lonce, pladnje, ražnje in jerbase dobrot z voličkom na žaru vred. Da je šlo lažje dol, smo malo zalivali z malvazijo, s cabernetom in, razume se, s cvičkom. Zavzetim jedcem in pivcem so za dober tek in iskreno žejo čestitali poznavalec ljudskih običajev Janez Bogataj, lastnik gostilne in sam presvitli ljubljanski župan Zoki Janković. Foto: Marjan


Narodne noše v Kamniku (11. septembra)
V soboto je bilo na čast prazniku folklornih kostumov (kot se zdaj reče!) in oblačilne dediščine – vendarle vedro. Prijazno podalpsko mestece je namreč gostilo Dneve narodnih noš že štiridesetič zapored. V Večeru plesnega izročila smo na Glavnem trgu za uvod nastopili tamburaši, potem pa naša vodilna skupina s tremi “izhodi”: z dolenjsko Ketno, s štajersko fantovsko druščino in v meščanskih gvantih z dolenjskimi Anzerji, cvajerji. Vmes so zabobnali in zaplesali stari in mladi folklorniki iz Vevčanov na Makedonijata. Ker Gorenjci nimajo za malico, smo si jo prinesli kar s seboj, in jo lepo, okusno servirali na likalni mizi v uradni pisarni enega od kamniških županskih kandidatov, kjer smo imeli garderobo. Pa je vseeno teknilo. In potem smo v množici na trgu zdržali še dve uri, čeprav so na vso muč trombonirali Okrogli muzikanti. Slikali so: Branka, Primož, Marjan.


Festival stare trte (24. septembra)
V Mariboru imajo eno jako staro trto modre kavčine (po naše žametovke), menda raste tam ob zidu stare tiskarne že kar štiristo let (grafiki so zmeraj častili take rožce!). Zato ji namenjajo poseben festival, letos že deseti po vrsti. V okviru tega šova so se na Glavnem trgu štajerskega velemesta predstavila tudi mesta evropske prestolnice kulture Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj in Velenje z Mariborom na čelu. Delegacija naših tamburašev in sposojeni mzgontar Rok smo ob propagandnih brošuricah in s cvičkom dobro založeni stojnici Zavoda za turizem korajžno predstavljali novomeško kulturno odličnost. Kozarčke pa so že zaradi modre kavčine, ki so jo zavohali v dolenjskem predstavniku, marljivo praznili tudi mimoidoči. Ptujčani so se postavili z igrokazom iz rimskih časov z oklepljenimi pretorijanci, vestalkami in samim cesarjem Marcusom Antonijem vred, drugi bolj z domačo folkloro, mi pa smo pohiteli, da ne bi zamudili Žigatove proslave. Foto: Marko Habjan in Marjan.


Drganja sela (27. septembra)
Ker Hančičevi še kar naprej dozidujejo, prizidujejo, nadzidujejo, zazidujejo in obzidujejo svojo haciendo pod sončno stranjo ljubenskega hriba, smo ta ponedeljek tamburaši vadili kar pri Branki in Lojzetu, ki sta zdrava in vesela praznovala dvojni rojstni jubilej. Miza se je šibila od dobrot, jurka je tekla v potokih, Matej je pekel pristne dolenjske čevapčiče in pleskavice, za poslastico pa še ocvrte dežnikarice a’la kamen-kust. Fotke spominjajo na rezano cvetje, saj na nobeni nismo vsi celi, celo vrhunske pogače, ki jo je umetniško oblikovala Mari Belokranjka, manjka kar lep kos, še preden smo se je lotili. Izjemni posnetki so delo Jožice S.


Polka-majolka in Polharija (2. oktobra)
V šotoru na gasilskem travniku v Gaberju pod Gorjanci smo plesali ves popoldan in trdo v noč, da poslušalcem ob silnem razgrajanju ansambelnov z vseh vetrov ne bi bilo preveč dolgčas. Podjetni producent bo menda iz te mineštre sestavil kar štiri oddaje za največje slovenske vaške televizije. Na voljo smo imeli tri minute tudi za našega Abrahama in štiri minute za tamburaško-pevski venček. Za podkrepitev smo dobili lovski golaž, v ogromni ponvi se je pražil izboren tenstan krompir kot samostojna jed (gratis!), na vroči plošči so pekli sveže ulovljene polhe (5 € za dva!), v bobnu od pralnega stroja pa pravi podgurski kostanj. S pijačo na državne stroške bi bilo bolj švoh, pa nas je rešil Luzarjev Tonček s cvičkom in svojim pristnim domačim podgurčkom. Če so vrli gabrski lovci zvečer nastavili tudi kakšno polšjo past, ni poročil, so pa dajali korajžo sedanjemu županu Muhiču za nastop na volitvah. Slikali so: Marko H., Željko in Joži L.


 


Folktabor (od 8. do 10. oktobra)
Na folklorni tabor v prestolnico vijol smo poslali močno delegacijo, saj nas je bilo z Branko vred kar švoh deset. Razpršeni med šest delovnih skupin seveda nismo mogli prenesti vse kresovske zagnanosti, vseeno pa smo kot plesalci in kot godci vse tri dni neumorno doprinašali h končnemu uspehu nedeljskega nastopa. Niti žur do zgodnjih ur nam ni vzel poleta. Mirko in Bojan sta skupinam naložila, naj postavijo prikaze z maškarami, in večini je po naporni noči s podočnjaki na licih tudi z naravnimi maskami prav lepo uspelo. Nepozabno doživetje je bil 2. del državnega srečanja devetih odraslih folklornih skupin Le plesat me pelji v mariborskem Narodnem domu v soboto zvečer. Res pestro prireditev je pripravila naša Branka, ki je letos že tretjič (hvalabogu zadnjič!) izbrala skupine za zaključni dogodek slovenske folklore. Večer so popestrili člani družinskega tria Volk Folk iz Ilirske Bistrice, ki bodo med nastopi posameznih skupin godli tudi na naši 35-letnici prihodnjo pomlad. Slikala sta Marjan in Tomaž Č.


Comenius (11. oktobra)
Še isti večer so najbolj požrtvovalni iz vodilne skupine odslužili nastop za udeležence mednarodne izmenjave mladih med šolarji iz Evropske skupnosti Comenius, ki so se zbrali v restavraciji Tango na Otočcu.


Za upokojence (21. oktobra)
V telovadnici Osnovne šole Grm se je vršila jako lepa tradicionalna prireditev Rdečega križa Krajevne skupnosti Kandija-Grm na srečanju upokojencev iz tega konca mesta. Nastopila je skupina belokranjskih folklornikov iz Društva upkojencev Črnomelj, pod vodstvom maestrice Sonje Č. pa grmski šolski učiteljski mešani pevski zbor s Kresovim tamburaškim bendom. Eni brez drugih sploh ne moremo več, majo fejst punce. Odžvrgoleli smo venček beloranjskih, O, when the saints in nekaj dolenjskih ljudskih. Foto: Sebastjan Mikša.


Za pohodnike (23. oktobra)
Pričakali smo jih pred nakupovalnim središčem BTC City v Bršljinu, kjer se je odvijal Jesenski festival nakupov in zabave: tamburaši, vodilna skupina in nepogrešljivi godci. Pohodniki, ki so se zarana (okrog devetih) povzpeli na najvišji vrh v novomeški bližnji okolici – Trško goro, so bili ob enih že nazaj, podprti z golažem in kuhanim vinom pa so zaploskali še našemu nastopu: tamburaškim ljudskim vižam in spletu dolenjskih plesov Abrahamu in Ketni, ki so ju odvrteli vodilni. Na sprožilec je pritiskala Danijela K.


Folkdruženje (6. novembra)
V šentviškem farovžu se je minulo soboto pod večer zbralo vse, kar kaj pomeni v prirejanju mednarodnega folklornega festivala SloFolk. Čeprav se gledalcev ni trlo, smo z dobro voljo kar folklorniki sami tako napolnili dvorano kulturnega doma, da jih je moralo pester spored spremljati nekaj celo na nogah. Najprej smo zaplesali kresovci, potem javorjani iz Šmartnega pri Litiji, pa Artičani in Radenci (iz Velike Račne), seveda niti vidovci niso manjkali. Še bolj lušno pa je bilo potem na druženju po nastopih, kjer so gostitelji postregli z umetniško obloženimi kruhki, pecivom in izbranimi pijačami, šefice in Zdravko so izmenjali strokovne poglede, artiška muzikanta pa sta pognala skoraj vse živo na plesišče. Foto: Branka&Marjan.


Še enkrat Na zdravje! (9. novembra)
Navzlic neusmiljenim pevskim vajam doma in tik pred snemanjem je šefico Branko v drobovju zvilo ob vsakem poskusu našega umetniškega podajanja najbolj vsakdanjih ljudskih zbadljivk – vsak(a) se je namreč odločil(a) za svoj tonski način in vtis je bil nepozaben. Ko smo nadgrajevali Henčkov nastop z refrenom v cvičkasto obarvani Očetovi navadici je bilo zaradi martinovanjskega vzdušja dosti lažje, čeprav so nas tudi tokrat nameravali ugonobiti z malinovcem, ki se je rdečil v poličkih in kozarcih na mizah vesele postavitve. Rešil nas je naš vrli šokec, ki je v televizijsko klavzuro pretihotapil nekaj bibitk vrhunske semiške frankinje, pa tudi Oto Žolnir ni skoparil s cvičkom iz leskovškega kevdra. Ja, pol se je pa pejlu, ku zgunuvi! In je prav vsem skupaj močno odleglo. Fotkala sta Vlado Podgoršek in Marjan.


Po poteh soseske (13. novembra)
soseskaTHUMBZdaj je že stara navada, da Kresovi tamburaši brenkajo in prepevajo na predzadnji postojanki pohoda mimo hramov na poti, kjer Draščani zbirajo vino za sosesko zidanico. Tudi tokrat so imeli peške in pešci v sedmih urah na voljo devet postojank, kjer so se lahko najedli in do sitega naužili najbolj vrhunskih belokranjskih vin od repičana in portugalke do sauvignona in rumenega muškata. Kresov koncert pri Vidošičkem zdencu, je edina postojnka, kjer pri petju po najboljših močeh sodeluje vsa popotniška družba. Seveda se redni del sporeda nikoli ne konča kar tako, brez dodatkov, saj se dobro razpoloženim (in rahlo ginjenim) pohodnikom nikamor ne mudi, čeprav pri Dolcu čaka zaključna malica z izbrano pijačo in pestrim kulturnim sporedom. Tamburaši smo potem večer prepeli še v šokariji, kjer se je “miza” v stari zidanici šibila od domačih dobrot, Tinček pa je točil od zida najboljše, kar imajo pri hiši. Da se ne bi komu grlo posušilo, smo za slovo gostovali še pri sosedu in prijatelju Dušanu P., kjer je spet tekla izborna črnina, pa tudi belega ni šparal. Slikarja: Peter B. in Marjan


Sevno (23. decembra)
Tamburaši smo v četrtek posvetili predbožični večer koncertu za dijake v domu grmske šole – centra biotehnike in turizma v Sevnem pri Novem mestu. Peli in tamburali smo s šolskim zborom, malo tudi sami in še kar tako. Bilo je jako ganljivo.


Mraz do kosti (26. decembra)
ZavinekNa Štefanovo smo se tamburaši ustavili še v škocjanski občini, kjer prijazni Zavinek na ta dan menda že desetič zapovrstjo v velikih kotlih skuha toliko vina, da ga je dovolj za vse premrzle radovedneže, ki se natepejo iz celotne mile nam domovine. Dobijo se tudi piškoti, za gotovino pa lahko celo kakšen spominček. Je pa res, da pridejo gostje zaradi pravljično razsvetljene vasi, ki jo vrli vaščani okrasijo s svetlečimi podobami hišic in gradov ter vseh vrst jelenčkov in drugih živali iz otroških pripovedk. Hvalabogu smo pri Mateju v torek naredili zgoščenko, da smo lahko “svirali na odzadaj”, saj so nam prsti od mraza čisto ostekleneli. Dobro, da vemo za drugič. Fotke niso ratale.

Brez ljubezni plesa ni, kdor se ljubi, se vrti.