kronika 2015

Za krkaše (9. januarja)
V petek so se upokojeni delavci Tovarne zdravil Krka zbrali v teniški dvorani na Otočcu, da so v svojo sredo sprejeli nekdanje sodelavce, ki so lani stopili v novo “službo”, in da so z druženjem potrdili, da so še vedno krkaši. Sveži upokojenci so iz rok generalnega direktorja Jožeta Colariča dobili spominska darilca, Kresova vodilna skupina in tamburaši pa smo jim zaplesali in odigrali dolenjske ljudske napeve in plese, ki naj bi jih spomnili na mlada leta.


Prešernov smenj (8. februarja)
Nastop vodilne skupine v Kranju za slovenski kulturni praznik.


Za OŠ Šmarjeta (11. februarja)2015-02-11 10.57.20
Ker so se otroci šmarješkega vrtca ta teden pogovarjali o ljudskih običajih in ljudskih plesih, smo jim to v živo pokazali Kresovi veterani. Še bolj nazorno pa so potem lahko zaplesali tudi otroci sami. Ker je v tem tednu na šoli potekala mednarodna izmenjava Erasmus plus pod naslovom Try walking in my shoes, smo slovenske ljudske plese hkrati predstavili še našim gostom iz Turčije, Češke, Španije (Katalonije) in Poljske. Folklorni nastop kresovcev je gledalo sto otrok iz šmarješkega vrtca, 100 otrok iz OŠ Šmarjeta in petintrideset gostov iz tujine. Slikal je Andrej K.


Priznanja ZKD (11. februarja)

Oglej si posnetek na Youtube.

Gregorjev sejem (13. marca)


S pevci iz Vrhpolja (14. marca)


Ob obletnici premikov (20. marca)


Za starejše občane (31. marca)


Območno v Novem mestu (10. aprila)
Kar šest skupin od osmih nastopajočih je bilo Kresovih: otroška (Petra N.) in mlajša veteranska (Erika B.) z Je ta klobuk Janezov?, začetna starejša otroška (Andreja M.) z Nit nej kust, nit nej riba, veteranska (Branka M.) z Zali vrtec bom kopala, začetna odrasla (Branka M.) z Marko skače in mlajša odrasla (Branka M.) z Lan sm se oženu. Spored je povezovala Mojca Mežik. Strokovni spremljevalki sta bili Adriana Gaberščik in Tanja Drašler. Srečanje folklornih skupin je pripravila območna izpostava JSKD.


Območno v Brežicah (18. aprila)
V hramu kulture v središču Spodnjega Posavja je Območna izpostava JSKD pripravila srečanje odraslih folklornih skupin Posavja in Dolenjske, no, od dolenjskih smo bili samo kresovci, saj so ene nastopile na območnem v Novem mestu, druge bodo pa zadnjo soboto v mesecu z belokranjskimi v Semiču. Našo odrsko postavitev Plesi polanske doline je pripravila šefica, igrali smo tamburaši, preostalih osem pa so bili v glavnem štajerski plesi in običaji. Strokovni spremljevalec je bil Tomaž Simetinger, fotke pa je delal Slaviša Marković, JSKD.


SloFolk (24. aprila)
Za odprtje 11. SloFolka smo tamburaši zaigrali pred Hišo kulinarike na Glavnem trgu v Novem mestu.


Trikrat kresovci na regijskem (23. maja)
V soboto se je odvilo pokrajinsko srečanje odraslih folklornih skupin v Domu kulture v Brežicah. Namenjeno je bilo izbranim skupinam za kakovostno prikazane odrske postavitve na letošnjih območnih srečanjih v Črnomlju, Brežicah in Novem mestu: tri Kresove, dve iz Artič, po ena iz Vinice in iz Dragatuša, zraven pa še dve ljubljanski – Veterani iz Rožanca s koroškimi plesi in maroltovci iz ŠOU z Godčevskim koledovanjem. Kresovi veterani so zaplesali Zali vrtec z dolenjskimi plesi, mlajša skupina Lan sm se uženu prav tako z dolenjskimi, in starejša s plesi polanske doline ob Kolpi. Vse tri postavitve so Brankino delo, pa tudi vodi vse tri skupine. Mladinska skupina iz Artič je pokazala Bikovo ohcet, odrasla pa plese Zahodne Štajerske. Viničani so zatamburali in zaplesali Ob Kolpi sem doma, Dragatušci pa Na plac. Državni strokovni spremljevalki Tanja Drašler in dr. Urša Šivic bosta najbolj kakovostne in zanimive nastope izbrali za državni srečanji Le plesat me pelji v Beltincih oz. v Sežani. Srečanje je pripravila brežiška območna izpostava JSKD.


Predstavitev knjige K-2 (27. maja)
Kresovi tamburaši smo v sredo zvečer sodelovali v KC Janeza Trdine na predstavitvi slovenske izdaje knjige Stipeta Božića K-2 zmagoslavje in tragedija. V kulturnem sporedu je nastopila še vokalna skupina Hrvatski pleter HKU Novo mesto in tamburaška skupina Klasje KUD Žumberak. Božić in njegov slovenski plezalski tovariš Viki Grošelj pa sta predstavila film o vzponu na himalajski vrh K2. Spored je vodila Janja Gazvoda.


880 let Trške gore (12. junija)
V petek popoldan smo zaplesali pod častitljivimi stoletnimi lipami pri cerkvi Marijinega rojstva na vrhu Trške Gore. Slovesnost, s katero je trškogorsko društvo vinogradnikov počastilo 880 letnico prve omembe Trške gore v uradnih listinah, se je nadaljevala s slavnostnim sprejemom drušvene članice Eve Somrak — cvičkove princese in društvenega člana Franca Kobeta — kralja cvička, oba pa sta osvojila ta naslova na letošnjem 43. tednu cvička v Kostanjevici. Najboljšim vinogradnikom so podelili medalje in priznanja, veliko zlato medaljo za cviček z oceno 16,23 pa je prislužil Dušan Teropšič s Trške gore. Ker je Trška gora dajala ustvarjalni navdih mnogim znanim Novomeščanom in s tem igrala pomembno vlogo v zgodovini dolenjske metropole, so to praznovanje namenili tudi v sklop praznovanj ob 650 letnici Novega mesta.


To smo mi (12. junija)
Kresovi tamburaši smo v petek zvečer nastopili na prireditvi Zveze kulturnih društev Novo mesto ob odprtju Tedna kultur. Zaigrali smo nekaj veselih ljudskih čisto na začetku, potem sredi sporeda, in za slovo še enkrat – neuradno. Prireditev To smo mi je poleg Ta veseli dan kulture, ki se bo odvijala 3. decembra v KC Janeza Trdine tradicionalna prireditev ZKD Novo mesto.


Rimini (19. do 22. junija)
V petek zarana smo se veterani in tamburaši usedli na avtobus in odpeketali v Italijo, pravzaprav v mesto Rimini na mivkasto vzhodno jadransko obalo v hotel Cliff, kjer smo potem štiri dni jedli, pili in zlasti peli, vmes pa tudi malo spali . Ker so bili z nami razen nas kar trije mzgontarji, niti za milozvočno spremljavo ni bilo težave. Glavna naloga pa nas je čakala naslednji večer: Mednarodni folklorni festival v 20 kilometrov oddaljenem Cesenaticu. Najprej smo zapeli in zagodli v povorki skozi prijazno mestece, potem pa tudi zatamburali in zaplesali na prizorišču ob obali. Nastopilo je še sedem drugih skupin — po dve iz Turčije in Bolgarije, po ena pa iz Litve, Poljske in Romunije. Nedeljski izlet smo si privoščili v svobodno Republiko San Marino, ki je tudi članica evrskega kluba, tako da smo lahko po mili volji štrapcirali z našim denarjem. Zato se tudi večina ni imela časa ukvarjati z zgodovino skoraj dva tisoč let stare občine na vrhu gore Titano, ki je ves ta čas ostala neodvisna in so jo leta 2008 z goro vred vpisali na Unescov seznam svetovne dediščine. Po krepčilnem spancu smo jo v ponedeljek veselo užgali v mili domači kraj.


Novo Čiče (21. junija)
Začetna skupina se je v nedeljo udeležila Ivanjskega folklornega festivala v prijateljskem Turopolju.


Šajkaši (1. do 6. julija)
V sredo smo se z Lojzetovim veliiiikim avtobusom že zjutraj odpravili proti nekdanji bratski republiki Srbiji, bolj natančno v Kać pri Novem Sadu v Avtonomni pokrajini Vojvodini. Čeprav nismo več “bratski”, so nas zelo prisrčno sprejeli kot najdražje goste in nas “smestili” v prijazen hotelček, kjer smo se počutili kot doma. Svečano odprtje Tretjega mednarodnega festivalaŠajkaši z nastopi vseh sodelujočih društev je bilo na sporedu že isti večer in se je zavleklo skoraj do naslednjega dne. Kako tudi ne, saj so štiri udeležene skupine (napovedani grški Pentalofos iz Soluna iz razumljivih razlogov ni prišel na festival) zaplesale po dvakrat in to, razen Kresovcev, ki smo se držali naših navad, brez časovne omejitve! Kakšnih petsto gledalcev in z njimi tudi mi pa je vseeno zdržalo. Predstavili so se češki folklorniki iz Boskovic, madžarski iz Ráckeve, domačini “Sveti Sava” iz Kaća in seveda mi, Kresovci. Naslednji dan smo v opoldanski pripeki nastopili na poščadi Doma za otroke in mladino motene v razvoju v Veterniku, se zato popoldne hladili s hektolitri piva na bazenu športnega centra, zvečer pa v povorki po mestnih ulicah in s koncertom pred mestno hišo zabavali Novosadžane. Novi Sad je glavno mesto Vojvodine. V petek smo sprevod po vasi in predstavo vseh skupin ponovili v Zmajevu, za vikend pa še v Kisaču. V našem hotelčku smo potem žurali do belega dne in čez. Zadnji dan smo s harmoniko in petjem korakali še po Kaću ter zaplesali za zaključek festivala. Čez divje ovinke Fruške gore nam je v ponedeljek dopoldne ostala samo še avtocesta proti domu.


Pr’ naši hiš’ (5. septembra)
V soboto smo tamburaši gostovali v Kulturnem društvu Prečna pri Ljudskih pevcih Vaški zvon. Zatamburali in zapeli smo kar dvakrat v uradnem sporedu večera, v katerem se je razen Vaškega zvona postavilo še pet zborčkov iz Bušeče vasi, Škocjana, Sel pri Šumberku, Adlešičev in ljudski pevci Prijatelji, za dobro voljo pa je poskrbela prečenska gledališka skupina Dober dan teater. Ker so Prečenčani pripravili tudi bogato malico, smo jim za biserni dodatek zasvirali še tri komade.


Kamela Pri kolesarju (5. septembra)
Ker se spodobi, da Hančičevim popestrimo sinovo ohcet, smo v deževni noči odpeketali najprej tamburaši proti Dolenjim Sušicam h gostilni na samem, kjer je družina s prijatelji proslavljala srečni zaključek dolge ljubezni, in jim pripravili kulturni večer, za nami pa so še veterani prignali prodajat kamelo, kar je svate z nevesto in ženinom vred dokončno spravilo v dobro voljo. Za nagrado smo dobili večerjo.


Proščenje v Kamanju (13. septembra)
Sončno jesensko nedeljo, kot nalašč za žegnanje v hrvaškem Kamanju, smo se veterani zbrali na Josipovi domačiji, že drugič letos v inozemstvu (!), kjer sta se od zgodnjega dopoldneta vrtela dva slastno dišeča pujska. Najprej jelo, potem pa delo! In res: ker smo se zbali, da bi se prehladila, smo ju zmazali še preden smo se odpeljali k farni cerkvi. Tudi pristne dolenjske kapljice ni manjkalo, saj so jo vrli Kresovi vinarji za vsak slučaj čez šengensko mejo prinesli nekaj putrhov kar s seboj. Proščenje = žegnanje se je začelo sicer že dopoldne, spored pod šotorom pa po kosilu pred navdušenimi romarji. Da ne bi shirali, so nas po koncertu za mizami v kulturnem domu čakale gore mesa. Proščenje se je končalo brez hujših posledic. Slikal je Janko.


Noč nakupov (2. oktobra)
Še kar znosno topel jesenski večer je v petek v staro mestno jedro privabil morda celo tisoč pravih meščanov, ki si živahnejšega utripa očividno želijo. Napolnili so Glavni trg od Čajarne do Slona, nakupovali pa predvsem prigrizke in pijače, saj kakšne posebno privlačne ponudbe naši mestni trgovci očitno še ne zmorejo. Svoj prispevek k razpoloženju smo dali tudi kresovci – najprej smo zaplesali na spodnjem koncu trga, čez slabo uro pred Rotovžem in ob desetih na Rozmanovi pred Slonom. Ker so ta večer Kresovi bruci v univerzitetni prestolnici pili na zdravje akademskega krsta, so našo postavitev reševali veterani s pomočjo mladih iz odrasle skupine. Pa se je na koncu še kar dobro izšlo. 


Dan suverenosti (24. oktobra)
Danes smo nastopili na slovesnosti pred Dnevom suverenosti Republike Slovenije v KC Janeza Trdine. Iz vse države so do zadnjega sedeža napolnili dvorano veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani iz društev Sever, med povabljenimi pa je bil tudi predsednik države Borut Pahor. Slavnostni govornik je bil prof. dr. Anton Bebler, v kulturnem sporedu pa smo nastopili tudi kresovci. Vodilna je najprej zaplesla polanske plese, potem veterani Vsi za mano kameradi, pa spet vodilna Ples s stoli, in na koncu še tamburaši z ljudsko Moj fantič je prijezdil.


Predstavitev zbornika (28. oktobra)
Društvo Novo mesto je ob 650-letnici Novega mesta izdalo zbornik Novo mesto 1965 do 2015, pravzaprav nadaljevanje zbornika Novo mesto 1365 do 1965, ki ga je mesto izdalo ob 600-letnici. Razvoj in napredek mesta v petdesetih letih je obdelalo deset strokovnjakov z različnih področij, kar so predstavili na prireditvi v sredo zvečer. Spored so popestrila domača društva, med njimi tudi naši tamburaši.


Od Drašič do Drašič (14. novembra)
Na Martinovo soboto (prvi konec tedna po 11. novembru!) pripravijo vrli drašički vinogradniki tradicionalni Pohod po poteh soseske zidanice. Tokrat so pripravili že šestnajstega. Na 11 in pol kilometra dolgi pentlji je bilo sedem postojank. Včasih jih je bilo sicer več, saj se je voz s sodom Soseske zidanice, ta edina od nekdaj številnih belokranjskih še deluje, in je postala vrhunska turistična zanimivost, ustavljal takorekoč pri vsaki hiši/hramu in zbiral vino, ki so ga potem dajalci lahko trošili po potrebi, najpogosteje v nedeljo dopodne, ko so bile ženske pri maši. Zapitek se je beležil na leseni rovaš, katerega zgodba je še posebno zanimiva. Na šesti postojanki v amfiteatru pri Vidošičkem zdencu smo potem Kresovi tamburaši kot ponavadi že šesto ali sedmo leto zatamburali in seveda zapeli približno tisočstotim pohodnikom. Ker ljudje kar niso hoteli naprej do končne postojanke pri Dolcu, ampak so plesali in z nami peli, smo se najbrž res dobro ujeli. — Posebni biserni dodatek pa smo potem doživeli pri Šokcu v Semiču, kjer nam je Tinčkova mama pripravila pravo ohcetno pogostitev.


Novomeške razlgednice – koncert ob 40 letnici FD Kres (21. november 2015)
Končno je prišla težko pričakovana sobota velikega spektakla, ki ga je Branka pletla več kot leto in pol, vrli kresovci pa proučevali, preizkušali in vadili ne dosti manj. Ustvarjalno je sodelovala tudi novomeška godba na pihala, pa prečenski gledališčniki iz gledališča Dober dan Teater, učenci Glasbene šole Marjana Kozine, rock skupina iz Rudolfovega ter sodelavke iz Dolenjskega muzeja Majda Pungerčar, Ivica Križ, Lavra Fabjan in številni posamezniki tako kot Mirko Ramovš, Janez Jocif in drugi – vseh skupaj s kresovci vred okrog dvesto! V dvanajstih prizorih smo predsedniku Pahorju, županu Macedoniju, častnim gostom in someščanom, ki so do zadnjega kotička napolnili športno dvorano Marof, kresovci pripovedovali o bogati zgodovini mesta na okljuku Krke. Gledalci so bili presenečeni, za skoraj polovico dogajanj, zlasti mlajši, niso nikoli slišali. Prepletanje čisto kmečkega življenja z meščanskim, ljudskega s političnim in športnega z narodno buditeljskim, vse pa v folklornem duhu, ki je tako ali drugače začinil dogajanje. Šefica je pobrala vsa zaslužena priznanja že na sami predstavi, kušvala se je z vsemi, celo z ženskami. Fotkala sta dva profesionalca: Branko Babič in Igor Vidmar (slike slednjega so v galeriji spodaj). Sledi pa tudi televzijski posnetek, ki so ga izpeljali fantje za Vaš kanal in morda še za kam?

Skrajšana verzija koncerta

Oglej si posnetek na Youtube.

Celoten koncert

Oglej si posnetek na Youtube.

 


Včasih je lušno blo (2. decembra)
Tamburaši smo v sredo kar nad dveh koncertih zaigrali z najmlajšimi iz šentjernjske osnovne šole v KC Primoža Trubarja na njihovih prisrčnih otroških igrah. Učiteljice so jih v petih kolonah pripeljale na oder in rajanje pred dvakrat nabito polno dvorano se je lahko začelo. Po koncertih pa smo doživeli še presenečenje: ena od učiteljic, Selakova za folkloro zagreta hčerka Andreja nas je popeljala v glasbeni muzej našega nekdanjega tamburaša, pokojnega Mladena Škrbića. Da ne bi ostalo samo pri kulturi, pa nas je podjetni gostitelj, domačin Janez Selak povabil še v svoj vinski hram, kjer smo ob predstavtvenem filmu najboljših šentjernejskih vinogradniških kleti – Štembergerja, Martinčiča, Pleterij in Karlovčka – za pokušino sprazili ne dosti manj kot ducat vrhunskih cvičkov, ob bogati domači malici seveda. Včasih je res lušno blo …


Ta veseli dan kulture (3. decembra)
V četrtek pa še enkrat v Šentjernej! Novomeška kulturna društva so namreč spomin na rojstvo Franceta Prešerna proslavila v KC Primoža Trubarja, z našo odraslo in mlajšo veteransko skupino vred ter Dolenjskimi plesi. Prireditev je ob Dnevu odprtih vrat slovenske kulture pripravila novomeška Zveza kulturnih društev s pomočjo območne izpostave JSKD. Nastopilo je enajst društev, Dober dan teater iz Prečne kar v treh delih s komedijo Ni več tako kot je bilo. V avli KC P. Trubarja ja bila na ogled razstava Šocjanska noša, folklorni kostumi po škocjanskih virih.


Sejem v Šentjerneju (12. decembra)
V soboto smo se Kresovi tamburaši, veterani in vodilna odpeljali v Šentjernej na prednovoletni sejem. Pri minus dve smo tamburaši veselo odbrenkali venček ljudskih napevov, plesalci z godci pa so zaplesali dva dolenjska spleta. Potem smo se odpravili k Štembergerju poskušat novo letino in kupit šampanjec, da bi z njim počastili našega basista Mateja Strojina na Ratežu, kjer sta si z boljšo polovico Betko postavila hišico v cvetju. No, cvetje bo prišlo spomladi, Matej z družino pa menda še pred silvestrovim.

 

Brez ljubezni plesa ni, kdor se ljubi, se vrti.