kronika 2011

Četrtič Na zdravje (18. januarja)
Kaže, da so se prireditelji zabavne oddaje Na zdravje!, ki jo različni Jožeti pripravljajo za Televizijo Slovenija v studiu Video Produkcije Kregar tik zraven konkurenčne hiše PopTV v Ljubljani, tako navadili na poceni (zastonj!) nastopanje Kresovih prostovoljcev, da brez nas poštenega šova sploh ne morejo več narediti. Da se ne bi z rdečkasto sladkano vodo na mizah zastrupili, smo poskrbeli že od doma za zdravo domačo kapljico, pa magari je bila tudi Lojzetova štajerska jurka vmes. Tamburašice in tamburaši so z voditeljem Boštjanom odbrenkali in odgrulili Še en krajcarček mam, plesalci pa so na takte govejih ansamblov odvrteli vse polke in valčke. Večerja je sledila Subito v istoimenski restavraciji v BTC, kot po navadi – za lastno kešovino. Slikali so Klemen, Robi in Marjan.

Oglej si posnetek na Youtube.

Za starejše občane (25. januarja)
V torek, že skoraj pol ure pred peto popoldne, je bila prostorna nova veža Doma starejših občanov nabito polna tamkajšnjih stanovalcev, ki so nestrpno čakali na nastop naših tamburašev in veteranov. Da domača pesem zlasti starejšim veliko pomeni, je bilo hitro jasno, saj so Betki in Jožici takoj zavzeto pritegnili. Ko so se zavrteli veterani, pa so se nekaterim začele noge po taktu kar same premikati. Skoraj ura pestrega sporeda z zaključno vseh nastopajočih in občinstva V dolini tihi je vasica mala, ki je odmevala po vsej hiši, je minila kot bi trenil. Malici, ki so nam jo po nastopu prijazno pripravili v klubu doma, pa se tudi nismo mogli upreti. Slikala je Mateja Zelič.


Na Alpe-Adria (27. januarja)
V četrtek je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani cvetel gala sejem Turizem in prosti čas, kjer smo na večernem dogodku, ko je ljubljanski župan Zoki podelil novo mednarodno nagrado za odličnost in kakovost v turizmu – Jakob, gostinci rezali na tanko jagenjčka in pujska ter točili cviček, metliško črnino in Prusov rumeni muškat, zasvirali tamburaši, vodilni pa odplesali Abrahama in Lepo Anko. Dolenjska, Bela krajina in Kočevsko-Ribniška, nosilke večerne zabavne prireditve, so se postavile kot Dežela drugačnih doživetij, največ zanimanja je bilo za Turizem v zidanicah ter Kulinariko in vino. Fotke so delo Boruta Pelka in Marjana.


Neužitno (24. februarja)
Da gre zares, priča četrtkova delavnica v Dolenjskem muzeju, kjer so najbolj pridni po zamisli in pod vodstvom mojstrice Laure ustvarjali scenske okraske za gala koncert ob petintridesetletnici. Udeležba je bila vzorna in pod pridnimi rokami je nastajalo vseh sort medeno pecivo: konjički, rožice, punčke in seveda srčki – še dobro, da iz kartona, če ne, bi jih sproti pohrustali. Koncert bo namreč v znamenju lectarije, stare ljudske obrti, ki je fantom pomagala do dekliških src – s srci iz lecta. In če je na njem pisalo Brez ljubezni plesa ni, kdor se ljubi, se vrti, je moralo biti dekletu popolnoma jasno, zakaj jo bo peljal na plesišče. Slikala je Andreja P.


Telo-vadimo na Grmu (27. februarja)
Da gre še bolj zares, dokazujemo z nedeljskim ekzerciranjem v telovadnici grmske osnovne šole. In to zgodaj popoldne, takoj po kosilu, da se črevca še pomirit ne utegnejo. Je pa treba priznat, da v teh izrednih razmerah vojska še kar marljivo posluša generalico, ki včasih že ne ve več dobro, kje se jo glava drži. Sicer pa še ‘nkul ni blu, de ne bi blu, pa bo tud zdej! Še zlasti, če kar dva rojstnodnevnika prineseta malco in pijačo. Fotoreportaža s fronte je delo Andreje P.


Pri Siti klapi (6. marca)
2011 pri siti klapiKar se o petintridesetletnici najbolj odgovorni ne morejo zmenit pred vajami, med vajami, na sestankih in na sejah, se trudijo med glasnim nadmudrivanjem na žurfiksu ob nedeljah pri Jakatu na Florjanovem trgu. Kakšna naj bodo vabila, kako privezati medenjak na programski listič, zakaj je srček na vstopnicah preveč rdeč, kdo bo vprašal pri Triglavu za sponzorstvo … vprašanj in predlogov ne zmanjka. Če bi kdo mislil, da nam slabe tri tedne pred gala koncertom teče voda v grlo, se bridko moti – gladko pa tečejo laško, kuhanček, čaj in refošk. Foto: Andreja P.


Face v okvirjih (8. marca)
Nekdanja napozabna kresovska navada, da so se za Pusta množično našemili ter osvajali prve nagrade na plesih od Narodnega doma in Otočca vse do Šmarjeških in čateškega motela, je skoraj do konca opešala. Samo tisti, ki imajo to staro ljudsko vražo v krvi, nikakor ne odnehajo. Tako tudi veteranom ni dovolj maškaranja pri Pustni Štajerski, pa so se nastavili še pustni fotografki Jožici L. na svojem rednem zboru pri Jakatu v Gotni vasi. Profesionalka je prinesla celo primerne okvirje, zbrani pa so se veselo nastavljali.


Po domače na Grabnu (13. marca)
V najhujši ihti predkoncertne mrzlice, ko smo dolge nedeljske popoldneve in večere preživljali na neusmiljenih vajah v telovadnici gostoljubne grmske osnovne šole, nas je namesto zasluženega odmora premamila še kmečka veselica na sejmu poljedelske mehanizacije, vsakovrstnih domačih kulinaričnih dobrot in pristnih kapljic v priredbi Kmetijske zadruge Krka. Veterani smo jim odplesali, tamburaši odsvirali, Betka in Joži milo odvržgoleli, kar jim gre, pa spet hitro nazaj Grm. Na sprožilec sta pritiskala Željko R. in Božo Vidmar.


Srčki (16. do 23. marca)
Več kot teden dni se je mesilo, valjalo, obrezovalo, peklo, krancljalo, zavijalo, zavezovalo in privezovalo te šmentane medene srčke na zloženke s sporedom gala koncerta ob petintridesetletnici našega druženja. Vsi so bili grozovito pridni, vandar ne morem mimo naših vrlih veterank in veteranov, ki so pri mesenju in vsem vmes do privezovanja imele in imeli glavno vlogo. No, saj morda druge in drugi, razen redkih izjem, niti ne bi bili tako spretni?! Škoda le, da so sicer zanimive fotke iz Štuparjeve kuhinje posnete v preslabi ločljivosti za galerijo na naši spletni strani. Sicer pa je tudi kuhinjska posadka marljivo zavijala in privezovala srčke na zloženke s sporedom, ki so jih potem dobili vsi gledalci ob vstopu v dvorano. Naj živi in se razvija! Foto: Cveto C. in Marjan M.


Brez ljubezni plesa ni (26. marca)
slika_1365In končno je prišla koledarska zelena pomlad, z njo pa tudi naša nepozabna proslava petintridesetletnice v polni dvorani Leona Štuklja. Šefica je priznala, da so se vse skupine skrajno požrtvovalno pripravljale in na nastopu jako dobro odrezale, kar so potrdili tudi merodajni strokovni gostje in hvaležno občinstvo z gromkim ploskanjem. Godce je pohvalil celo nekdanji trebanjski kapelnik, danes pa najvišja glava v državnem Javnem skladu za kulturne dejavnosti – Igor Teršar. Predstava je brezhibno tekla od komada do komada tudi po zaslugi deklet iz vodilne skupine, ki so se po vsakem nastopu neverjetno hitro preoblekle in uredile – šestkrat! Za priboljšek so zaplesale mlade mamice in zatopotali njihovi mlajši veterani po rezijansko, sicer pa smo se vsi skupaj sprehodili takorekoč čez vso milo domovino od Zgornjega Posočja do slovenskega Porabja. Kaj naj še rečem: učiteljski pevski zbor grmske OŠ pod vodstvom maestre Sonje Čibej je bil sladka smetana na naši jubilejni torti, trio Volk Folk pa tri sočne jagode vrh smetane. Je bil res en lep večer. Marljivo je fotkal Andrej Matič.

Oglej si posnetek na Youtube.

Območno srečanje (16. aprila)
2011 obmocnoCRN2011V soboto se je v Kulturnem domu v Črnomlju zbralo kar deset odraslih folklornih skupin Bele krajine in Dolenjske, da bi pokazale, koliko so se v minuli sezoni naučile plesati in peti. Šestim belokranjskim so se pridružile tri dolenjske – Kresovi mladinci, veterani in vodilna, izven ocenjevalne konkurence pa je nastopila še folklorna skupina Srbskega Kulturnega društva iz Novega mesta. Naši veterani so razgibali dvorano s štajerskimi plesi v maskah Pust širokih ust, mladinska je Belokranjcem predstavila prekmurske plese, fantje iz vodilne so najprej ubrano zapeli Drevi pa grem na vas in potem zasluženo zaplesali po dolenjsko s svojimi folklornimi boljšimi polovicami. Sledil je pogovor s strokovnim spremljevalcem večera Rastkom Samcem, ki je vse tri kresovske dal drugim skupinam za zgled, našim godcem pa je še posebej polaskal. Po večerji pri Štajdoharju v Kanižarici so se še enkrat izkazali, da se je ljudstvo le naplesalo, in ker tudi srbski niso hoteli zaostajati, rajanja ni bilo ne konca ne kraja. Saj smo končno zaradi plesa tudi prišli! Foto: Boštjan Pucelj


SloFolk 2011 (28. aprila)


Stanetovih 50 (7. maja)


Slovo v Lakovnicah(14. maja)


Pri Belokranjcu (19. maja)


Šentjenej (19. maja)
Kresov celovečerni koncert v Šentjerneju, vodilna, veterani, mladinci, tamburaši


Regijsko srečanje (20. maja)


Čebelice na ohceti (21. maja)


Hrust, hrust (19. junija)
2011 brusnice11Bila je jako lepa deževna nedelja, ko so se v Velikih Brusnicah namenili proslaviti Praznik brusniške hrustavke, veterani pa smo jim obljubili popestriti slovesnost zVsi za mano kameradi in Pustnimi štajerskimi. Rečeno – storjeno! in srednoči, natanko ob desetih zarana, smo že noreli po novem betonskem plesišču pod razkošnim karportom, kakršnega še nikdar videli nismo, kaj šele, da bi pod njim plesali. Zaradi zgodnje ure je bilo navdušenih gledalcev ravno toliko, da je lahko med njimi vsaka veteranka pograbila svojega Podgurca in vsak veteran svojo Podgurko za končni množični ples. Potem pa hitro na mesne lulčke in čebulco, saj so pujska šele natikali na raženj. Je bilo pa zato kot (bolj drobna) jabolka debelih, sočnih črnih hrustavk in slastnega štrudlna na pretek. Fotkala je šefica lastnoročno.


Na Hrvaško! (25. junija)
2011 IvanjeNi počitka za veterane! In že drvimo v sončno sobotno popoldne, mimo nas ostaja beli Zagreb grad, švignemo skozi Veliko Górico in glej: na glavni ulici v Novem Čiču nas pričakujejo in veselo mahajo v dobrodošlico prijazne mladenke – naše vodičke. Na Mednarodni folklorni zlet, tradicionalno slavje ob Ivanjem (praznik sv. Ivana Krstitelja – Janeza Krstnika) so povabili skupine iz vse nekdanje države. Nekakšna folklorna Jugoslavija v malem. Med malo daljšim čakanjem ob gramoznem jezeru na zbornem mestu za povorko smo v toplih kostumih in popoldanski pripeki pokušali rakijo, mleli izvrstno domače pecivo, saj nismo vedeli, da bo potem ob poti skozi vas na vsakih sto korakov bogato obložena miza s še boljšimi dobrotami in pestro izbiro kepčilnih pijač. Dobro okrepljeni smo zdržali do kraja parade, ki se je iztekla v farni cerkvi na koncu vasi. Z Vsi za mano kameradi smo prišli med petnajstimi skupinami na vrsto bolj med zadnjimi, tako da smo bili po večerji ravno pravšnji za povratek v domovino.


Portorož, dvatisočenajst … (10. julija)
2011 avditorijMediterranean International Folklore Festivala v portoroškem Avditoriju smo se veselili zlasti, ker se je reklo, da “gremo na morje”, kjer kresovci že dolgo nismo gostovali. Čeprav je bilo peklensko vroče, čez dan nismo prišli do vode, smo se pa na kratko lahko sprehodili po promenadi. Nastop na folklornih večerih so si tuji udeleženci plačali (!) s po 25 € kotizacije na osebo za vsak dan bivanja na slovenski obali, mi pa smo ob skromni večerji v dijaškem domu prišli skozi brez stroška. Pester multi-kulti spored nedeljskega zaključnega koncerta na velikem odru se je odvijal od nemške manjšinske folklorne skupine z Madžarske po taktih koračnice maršala Radetzkega do ekshibicije turških folklornikov z Nizozemske. Vmes smo zaroptali kresovci z Ajzerji-cvajarji in navzlic slabemu ozvočenju prav tako poželi aplavz. Glavna točka pa je bilo itak nočno kopanje na algasti portoroški plaži, kjer so rešitelji iz vode zamudili ravno toliko, da so nas dobili že na suhem.


Trnavská brána (od 19. do 21. avgusta)
V letošnje edino “pravo” inozemstvo, čeprav tudi tam govorijo slovensko, smo šli tokrat na Slovaško. Prvi resni postanek smo zaužili v glavnem mestu Slovenske republike – Bratislavi, kjer nam je rojena Slovenka Ivica, poročena pa za Mengerja v Slovenijo, prijazno razkazala prestolnico, ki je to postala leta 1969, ko se je Češkoslovaška razdelila v dve federalni enoti. Med letoma 1536 in 1784 v času turške zasedbe Budima je bila Bratislava prestolnica Kraljevine Madžarske in tudi zatorej premore številne zgodovinske znamenitosti. Razgled iz “letečega krožnika” čez Donavo in mesto z dobrega pol milijona meščanov najdete v galeriji.– Komaj smo pridrveli v Trnavo, že je zagrmela državna himna Nad Tatrou sa blýska in jubilejni deseti medzinárodný festival folklornych súborov se je začel. Še dobro, da nismo bili prvi na sporedu! Preostala dva dneva smo preživeli v preoblačenju, nastopih, povorki po glavni promenadi, sprejemu pri primátorju (županu) Butku in med mašo, kjer smo razmigali liturgično dolgočasje z našo Pesem vesela naj Gospoda slavi, aleluja!, potem pa še na eno pivce za živce, aleluja, in že smo odrinili proti jugu mili slovenski domovini v naročje. S Primoževo fotomašino so slikali Andreja M., Marjan, pa tudi on sam, Branka pa samo s svojo.


Folklorni tabor (od 30. septembra do 2. oktobra)
Pri Liziki Jančar v Mariboru se v labirintu njenih hodnikov zdaj že kar znajdemo, saj doktor Bojan od JSKD pod streho tega gostoljubnega dijaškega doma tradicionalno prireja izobraževanja nadebudnih folklornikov – plesalcev, godcev in pevcev. Tokrat smo Kresove barve zastopali Branka, Mateja, Andreja M., Tomaž Č., Gregor Br. in Marjan. V petek zvečer smo poslušali mojstra za simbole slovenske državnosti, kako se pravilno razobeša zastave ter razporeja grbe in znake, naslednji dan pa razporejeni v delovne skupine obdelovali spreminjanje običajnih plesnih postavitev. Naštudirane rešitve smo v nedeljo predstavili in ocenili v jedilnici doma; godci in šefica v eni skupini, Andreja in Tomaž pa v drugi. Fotkali smo vsak malo.


Le plesat me pelji (1. oktobra)
Sobotni večer v Unionski dvorani v Mariboru smo posvetili drugemu delu državnega srečanja odraslih folklornih skupin, ki sta ga pripravila Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in območna izpostava Maribor. Vodilna skupina v trških kostumih iz začetka prejšnjega stoletja se je pred polno dvorano med šestimi izbranimi slovenskimi folklornimi skupinami minule sezone in hrvaškimi gosti iz Ogulina postavila tako s plesom kot z godčevsko spremljavo, še zlasti pa z ubranim petjem dveh ljudskih – Drevi pa grem na vas in Fantič povej, povej. Posnetke je za našo stran prispeval mojster Janez Eržen – Janko.


Novo vodstvo (9.oktobra)
Čeprav nekoliko pozno, saj je občni zbor Kresa zorel vse do jeseni, smo ga vendarle srečno izpeljali. Teklo je kot po maslu, ker nas je delovno predsedstvo Miha B., Mateja H. in Gregor B. umno in preudarno vodilo od točke do točke. Po poročilih šefice Branke, sekcij, nadzornega odbora, častnega razsodišča, garderoberke in direktorja letošnjega SloFolka smo si oddahnili: vsa so bila sprejeta brez pripomb! Razrešili smo staro vodstvo društva in ustoličili novega s predsednikom Tomažem Kovačičem na čelu; staro-novi podpredsednik je postal Gregor Blažič, tajnico, ki “gre v Rim”, je zamenjala Mateja Hrastar, za računstvo pa je najbolj izobražena Erika, ki bo skrbno vodila našo zakladnico. Druge člane vodstva boste našli v ruriki O društvu na naši spletni strani. Sprejeli smo načrt dela in poslovanja za leto 2011 (!) ter zvestim članom in članicam podelili Maroltova značke. Tudi če bi kres zdaj previsoko zagorel, se ni za bat, saj imamo krepko gasilsko postavo pri roki. Slikala sta Primož & Marjan.


Za Gotno vas (21. oktobra)
Malo smo si oddahnili od občnega zbora, v petek pa smo Pri Štefanu že zarajali za starejše občane iz Krajevne skuposti Gotna vas. Prisrčno sprejeti smo se sštajerski maskami še bolj potrudili kot sicer in poželi navdušeno odobravanje. Celo iz občinstva izbrani plesalec se je odrezal kot pravi folklornik. Za tako hvaležno publiko je res veselje plesat. Za povrh so nas pogostili še z večerjo in s cvičkom, česar smo v tej gostilni sicer vajeni, pa se je vseeno prileglo. Fotkala je s premalo pikslni mlada zavzeta slikarka Barbara Klofutar.


Na veselje do življenja (5. novembra)
Za kresovce je zlasti na jesen priljubljeno ljudsko izročilo – piknikovanje. To soboto sta veterane povabila Luzarjeva folklornika Jože in Joži, po domače Luzi, na pobočje mile Trške gore, kjer imata svoj drugi dom. Gospodinja, naša vrla pevka in plesalka, kot že rečeno najmlajša babica Luzi, se je za ta podvig odločila v zahvalo za ustvarjalno druženje v Kresu, in na “veselje do življenja” kot je rekla, dedek Jože pa je močno zadovoljen, saj ve, da je njegova boljša polovica pri nas na varnem. No, priznajmo: malo se je točilo tudi na račun najmlajšega Luzarja Alena, ki ga je nedavno tega pridelal domači sin Matej s svojo izvoljenko. Sicer pa se je vrtel še pujsek, da so gospodarjevi izborni cviček in frankinja ter vrhunsko trškogorsko belo bolj gladko tekli po suhih grlih. Pelo se je potem jako ubrano, zvoki Dejanovega benda so vabili na plesišče, izgubljeni sin Kamenko pa je take razdiral, da so se tresle brajde. Ko smo se okrog polnoči najbolj vztrajni zatekli še pod streho, sta nam krajšala nočne urice Jože s pokušino izbranih vin in Cveto s harmoniko. Komaj smo se potem skidali v dolino. Slikala sta Luzi in rahlo ginjeni Marjan.


To smo mi (2. decembra)
Čeprav je ljubiteljska kultura v našem mestu bolj ali manj na psu, so se novomeška kulturna društva ojunačila in v petek pripravila kar pester predstavitveni večer. Odkar imamo televizijo in potrošniške navade, je domače kulturno udejstvovanje vse bolj lastna zabava. Čeprav zastonjkarska, je prav zato največ vredna. Veterani so zaplesali dolenjski splet, vodilna pa štajerskega. Izostali niso niti tamburaši s vojim venčkom ljudskih. V dvorani KC Janeza Trdine se je navzlic vsemu nabralo presenetljivo dosti poslušalcev.


Grmsko srečanje (9.decembra)
Tradicionalna srečanja z gosti, ki so kakorkoli povezani z Osnovno šolo Grm, pripravljajo na tej ugledni ustanovi, ki je pred dnevi slavila štirideseto obletnico obstoja, že vrsto let. Tokrat so povabili našo šefico, ki je med drugim pri njih tudi učiteljica, in Marjana, ki tudi povsod prav pride. Zasliševal ju je mojster likovnega pouka in izvirni umetnik Brane Šuster, pa sta povedala skoraj vse, kar ju je vprašal. Za dokaz, da je vse res, je zaplesala Brankina vodilna skupina stare dolenjske plese, Marjan je špilal, za vrhunec večera pa je učiteljica Branka pela z grmskim učiteljskim pevskim zborom in svojim neumornim tamburaškim bendom. Odlična pogostitev za nagrado je sledila v šolski jedilnici.


Slovensko-srbsko prijateljstvo v Kočevju (10. decembra)
V Kočevju imajo srbsko kulturno društvo, ki mu na vajah pomaga tudi naš trajnožareči Mile. Še posebej se je izkazal pri plesnih in pevskih točkah s pristnim južnakim ritmom na pravem bobnu, ki ga je obdeloval kot je treba z obeh strani. Večer v zgodovinskem Šešovem domu sta vodili kar dve lepotici – slovenske komade je napovedovala Kranjica, srpske pa Srpkinja (piši kao govoriš!). Mi smo dali štajersko z maskami in doživeli skozi ves ples neprekinjen aplavz, kar se tudi najstarejšim Kresovcem še ni desilo. Zanimivo je bilo v garderobi tripapol x tripapol metra, v kateri smo se gnetle štiri folklorne skupine, in nič manj gužve ni bilo v stranski dvoranici, kjer nas je čakal pravi srpski samopostrežni guč. Zelo okusno! (Mile je zrihtal tudi fotke)


Dobrodelni koncert (14. decembra)
V grmski kmetijsko-biološki in gimnazijsko-univerzitetni učilni zidani imajo navado prirejati dobrodlne koncerte z nastopi svojih gojencev in priložnostnih gostov. Sicer pa že na šoli premorejo fejst punce, ki lepo pojejo, ja, seveda tudi fejst fante. Tamburaši smo bili tam zdaj že drugič, kako ne bi, saj je bila glavna režiserka naša Jožica S. Zasvirali smo lepo po domače nadvse ganljivo Mamo Juanito, potem pa v zatemnjeni dvorani še bolj ganljivo Sveto noč. Nadvse svetovljansko!

Brez ljubezni plesa ni, kdor se ljubi, se vrti.